Odgovornost pri izbiri pasme

Danes je debata nanesla na odločitev o nakupu psa. Priznam, da sem imela zadnje čase precej podobnih pogovorov. Iz več razlogov. Prvi je ta, da se trenutno soočam z reševanjem stanovanjskga problema, ki pa se zaradi dveh psov seveda potencira. Drugi, precej povezan s prejšnjim, je mama. Večkrat sem že omenila, da sem hovawarta "podedovala" po očetu, ker se on zaradi bolezni ni več mogel ukvarjati z njim. Mami ima zaradi tega slabo vest in ji nikakor ne morem dopovedati, da sem se za to, da psa vzamem jaz, odločila zavestno in je to moja odgovornost. Tretji razlog... ker imam dva psa in z njima delam, imajo nekateri občutek, da sem strokovnjak. Nisem in ne mislim da sem. Imam pa izkušnje z lastnimi napakami in prevzemanjem odgovornosti za njih. To pa z veseljem delim z drugimi.

Pri nakupu psa smo ljudje strašno neodgovorni. Tudi sama sem drugega kupila brez tehtnega premisleka in verjetno bi se danes, ko vem kaj pomeni imeti dva, odločila drugače. Sem ga pa kupila z namenom, da bova delala. In to tudi počneva. A večina ljudi naredi napako ravno tu. Psa kupimo iz napačnih razlogov in to je neodgovorno. Kupujemo jih z očmi namesto s pametjo. "Ta mi je všeč, ta mi ni..." Ok, seveda si nihče ne bo kupil psa, ki mu po videzu ne ustreza. A pred tem se moramo vprašati nekaj precej pomembnejših vprašanj. Kakšen karakter psa želim? Koliko časa bom imel zanj? Koliko časa želim posvetiti šolanju? Ali želim vodljivega psa oz. ali v psu vidim izziv? Kupiti samca ali samico? Kako velikega psa želim? Koliko časa sem pripravljen posvetiti negi? Koliko gibanja potrebuje? Ali je pasma primerna za otroke ali družbo drugih domačih živali? Potem pa so tu še dopusti, deževni in mrzli dnevi, veterinar... in vse to 10 let ali več.

No, dopoldanska debata je bila ravno na to temo. Par kupuje prvega psa. Izbrala sta belgijskega ovčarja - malinoisa. Ker jima je všeč. Poznam kar nekaj ljudi, ki so kupili hovawarta, ker jim je všeč. Rezultat? Kar nekaj problematičnih psov. Tudi Garny bi bil med njimi, če me ne bi s svojimi izkušnjami rešil Zdravko Pečnik. Naš hovi je zdaj super pes. A v to je vloženega ogromno truda in časa. Nekoliko prepotentno si drznem izjaviti, da bo tudi Celt super. A vanj vlagam ogromno truda in časa.

Ne želim soliti pameti. Kot sem že prej napisala, sem tudi sama naredila kar nekaj napak, a se jih trudim odpraviti. Psa sta tu takšna kot sta in moja odgovornost je, da živita urejeno in mirno življenje. Samo tako sta lahko srečna in tako sem z njima srečna jaz. Na srce vam polagam, ko se odločate za nakup psa, si odgovorite na zgornja vprašanja. In za občutek pridite pogledat k nam. Ni enostavno. Je pa lepo, ko so stvari na svojem mestu.

Garny na pregledu oči

Danes smo šli v Lesce k Dr. Sci. Zati Čop pokazat kako zdrave oči imamo. Ponekod v tujini za hovawarte zahtevajo potrdilo o pregledu oči. Potrjeno vse o.k.! Je pa Veterinarka res super. Zelo prijazna, hitro smo bili na vrsti, predvsem pa imajo vsi na kliniki res lep odnos do živali. 

Garny in zrezek

Mislim, da komentar ni potreben...

Keltov prvi rojstni dan

Danes je Kelt star eno leto, zato si bom dovolila objaviti že objavljeno zgodbo. Pred časom sem namreč na blogu Pečnik Teama zapisala kako je mala baraba sploh prišla k hiši. Da pa se ne bom samo ponavljala, prilagam še nov video njegovih lumparij.

... na prvi pogled

Tokrat si bom za spremembo dovolila napisati zelo osebno zgodbo, ker menim, da so mnoge zgodbe o kinoloških začetkih prav takšne. Osebne, kot je oseben uvodnik našega bloga, ki na najboljši možen način povzema mojo, mogoče bolje rečeno našo zgodbo. Našo zato, ker je to zgodba o meni, moji družini, o mojem prvem psu, o tem ki ga šolam zdaj in o tistem, ki se je popolnoma nepričakovano z menoj pripeljal iz Poljske.

O našem potovanju na Poljsko bom več povedala naslednjič. Tokrat samo toliko, kolikor je potrebno za razumevanje današnjega bloga. Na pot smo se odpravili Tatjana, Zdravko in jaz. Onadva zaradi nakupa psa, jaz kar tako, da se naučim česa novega o psih, da spoznam nove ljudi… in malo za družbo. Naš cilj je bila psarna Marshall Dogs, kjer se je pred dobrima dvema mesecema psici Bijou Olbramovický Kvítek skotilo 7 mladičkov. Med njimi sta bila takrat še neizbrana Coca (zdaj Cynna) in Celt. Tatjana je tam rezervirala psico predvsem zaradi očeta mladičkov – Arrack's Home Kamatz-a. Za enkrat se je odločitev izkazala za odlično, a več o tem naslednjič.

Vrnimo se k uvodniku. Govorim o besedilu čisto na vrhu bloga, ki pravi tako: "Začne se s preprosto otroško željo - imeti psa...". In tako je se začelo tudi pri meni. Odkar pomnim, sem si želela psa in ga pri enajstih letih, po dolgem pregovarjanju z mamo, končno dobila. Seveda ni bil moj. Bil je družinski pes, zlati prinašalec Ren. Precej podobna zgodba se je ponovila dve leti po smrti takrat skoraj 14-letnega Rena. Oba z bratom sva že zdavnaj odšla od doma in oče je po dolgem pregovarjanju z mamo kupil hovawarta Garnyja. Da ne bo pomote, mama ima rada pse. Ampak ker je pač mama, jo vedno skrbi odgovornost, ki pride z mladičkom in ostane do zadnjega dne, brez izjeme in ne glede na počitnice. Njo vedno osvojijo šele s tistim pogledom. Saj veste, z rahlo nagnjeno glavo in dvignjenimi uhlji: "Kdo si pa ti?"

Potem je oče zbolel in Garny je pri letu in pol postal moj kuža. Do takrat ni bil deležen česa drugega kot razvajanja, zato se je bilo vzgoje in šolanja potrebno lotiti zares. In ker sva po dveh mesecih spoznavanja, borb in truda na treningih pri Zdravku oba s psom začela zares uživati, danes ponosno pišem ta blog. Zgodbo, ki me je pripeljala do Poljske, do tega, kar pravzaprav želim povedati.

Šli smo torej po Tatjanino psičko. Med tem, ko sta onadva izbirala, sem jaz fotografirala. Zato sem bila tam, to je bila moja edina služba tisti vikend. Težko razložim, a pogled skozi objektiv mi daje nek občutek intimnosti. Zdi se mi, da v tistem okvirčku fotografiran objekt dojemam na nek drugačen način, da v nekem pravem trenutku ujamem bistvo oz. spoznam karakter fotografiranega. To pravzaprav dojemam šele sedaj, ko nekaj časa redno fotografiram naše treninge. Mogoče sem prav zato še toliko bolj vzljubila kinologijo… Fotografirala sem Tatjano in Zdravka, ko sta izbirala psičko in ko sem imela dovolj, sem fotografirala vse. V objektiv sem lovila sedem malih divjakov, ampak vedno znova sem se vračala k enemu. Tista štrleča ušesa in pokončen repek mi niso dali miru. Zdravko je psa opazoval že prej in mu je bilo hitro jasno, da se v moji glavi nekaj dogaja. Ne bom pozabila njegovih besed, ko je prišel do mene in vzel mladička v naročje: "Kaj je mala, si se zatrapala?" Mislim, da sem iz sebe spravila samo na pol slišen "Mhm...".

Bila je sobota in ker je bilo treba s kužki še k veterinarju, sem se morala odločiti med tem, ko smo pili kavo. V bistvu sem bila odločena že pri tistem "Mhm...", ampak sem potrebovala malo potuhe. Odločilni "Ja!" je padel potem, ko je Zdravko rekel, da če ne bo šlo, lahko pride pes k njemu. Ko je oče zbolel, sem se namreč za nekaj časa vrnila domov. In tokrat nisem imela časa za dolgo pregovarjanje z mamo... Lahko si predstavljate šok, ko sem v nedeljo ob polnoči odprla vrata avtomobila z besedami: "Mami, nekaj ti moram pokazat."

O tem bi lahko napisala neskončno besed, ampak današnja zgodba je pravzaprav čisto preprosta. Po prvem šoku je mamo s tistim iskrivim pogledom osvojil tudi moj prvi malinois Kelt (Celt Marshall Dogs) in tako sta danes pri hiši dva psa. Splet okoliščin in tista otroška želja sta me pripeljala v svet kinologije. Začela sem delati tisto, kar sem potrebovala in si želela. Rada sem imela prvega psa, ker je bil prvi. Rada imam tega, ki ga šolam zdaj, ker ga res dobro poznam. Rada imam tistega, ki se je popolnoma nepričakovano pripeljal z menoj domov, ker sem ga ujela v objektiv. Obstaja. Ljubezen na prvi pogled.

Garny pri poslušnosti

Končno smo dočakali lepo vreme in ga hitro izkoristili za par posnetkov. Takole je Garny včeraj na treningu delal...