Danes je Kelt star eno leto, zato si bom dovolila objaviti že objavljeno zgodbo. Pred časom sem namreč na blogu Pečnik Teama zapisala kako je mala baraba sploh prišla k hiši. Da pa se ne bom samo ponavljala, prilagam še nov video njegovih lumparij.
... na prvi pogled
Tokrat si bom za spremembo dovolila napisati zelo osebno zgodbo, ker menim, da so mnoge zgodbe o kinoloških začetkih prav takšne. Osebne, kot je oseben uvodnik našega bloga, ki na najboljši možen način povzema mojo, mogoče bolje rečeno našo zgodbo. Našo zato, ker je to zgodba o meni, moji družini, o mojem prvem psu, o tem ki ga šolam zdaj in o tistem, ki se je popolnoma nepričakovano z menoj pripeljal iz Poljske.
O našem potovanju na Poljsko bom več povedala naslednjič. Tokrat samo toliko, kolikor je potrebno za razumevanje današnjega bloga. Na pot smo se odpravili Tatjana, Zdravko in jaz. Onadva zaradi nakupa psa, jaz kar tako, da se naučim česa novega o psih, da spoznam nove ljudi… in malo za družbo. Naš cilj je bila psarna Marshall Dogs, kjer se je pred dobrima dvema mesecema psici Bijou Olbramovický Kvítek skotilo 7 mladičkov. Med njimi sta bila takrat še neizbrana Coca (zdaj Cynna) in Celt. Tatjana je tam rezervirala psico predvsem zaradi očeta mladičkov – Arrack's Home Kamatz-a. Za enkrat se je odločitev izkazala za odlično, a več o tem naslednjič.
Vrnimo se k uvodniku. Govorim o besedilu čisto na vrhu bloga, ki pravi tako: "Začne se s preprosto otroško željo - imeti psa...". In tako je se začelo tudi pri meni. Odkar pomnim, sem si želela psa in ga pri enajstih letih, po dolgem pregovarjanju z mamo, končno dobila. Seveda ni bil moj. Bil je družinski pes, zlati prinašalec Ren. Precej podobna zgodba se je ponovila dve leti po smrti takrat skoraj 14-letnega Rena. Oba z bratom sva že zdavnaj odšla od doma in oče je po dolgem pregovarjanju z mamo kupil hovawarta Garnyja. Da ne bo pomote, mama ima rada pse. Ampak ker je pač mama, jo vedno skrbi odgovornost, ki pride z mladičkom in ostane do zadnjega dne, brez izjeme in ne glede na počitnice. Njo vedno osvojijo šele s tistim pogledom. Saj veste, z rahlo nagnjeno glavo in dvignjenimi uhlji: "Kdo si pa ti?"
Potem je oče zbolel in Garny je pri letu in pol postal moj kuža. Do takrat ni bil deležen česa drugega kot razvajanja, zato se je bilo vzgoje in šolanja potrebno lotiti zares. In ker sva po dveh mesecih spoznavanja, borb in truda na treningih pri Zdravku oba s psom začela zares uživati, danes ponosno pišem ta blog. Zgodbo, ki me je pripeljala do Poljske, do tega, kar pravzaprav želim povedati.
Šli smo torej po Tatjanino psičko. Med tem, ko sta onadva izbirala, sem jaz fotografirala. Zato sem bila tam, to je bila moja edina služba tisti vikend. Težko razložim, a pogled skozi objektiv mi daje nek občutek intimnosti. Zdi se mi, da v tistem okvirčku fotografiran objekt dojemam na nek drugačen način, da v nekem pravem trenutku ujamem bistvo oz. spoznam karakter fotografiranega. To pravzaprav dojemam šele sedaj, ko nekaj časa redno fotografiram naše treninge. Mogoče sem prav zato še toliko bolj vzljubila kinologijo… Fotografirala sem Tatjano in Zdravka, ko sta izbirala psičko in ko sem imela dovolj, sem fotografirala vse. V objektiv sem lovila sedem malih divjakov, ampak vedno znova sem se vračala k enemu. Tista štrleča ušesa in pokončen repek mi niso dali miru. Zdravko je psa opazoval že prej in mu je bilo hitro jasno, da se v moji glavi nekaj dogaja. Ne bom pozabila njegovih besed, ko je prišel do mene in vzel mladička v naročje: "Kaj je mala, si se zatrapala?" Mislim, da sem iz sebe spravila samo na pol slišen "Mhm...".
Bila je sobota in ker je bilo treba s kužki še k veterinarju, sem se morala odločiti med tem, ko smo pili kavo. V bistvu sem bila odločena že pri tistem "Mhm...", ampak sem potrebovala malo potuhe. Odločilni "Ja!" je padel potem, ko je Zdravko rekel, da če ne bo šlo, lahko pride pes k njemu. Ko je oče zbolel, sem se namreč za nekaj časa vrnila domov. In tokrat nisem imela časa za dolgo pregovarjanje z mamo... Lahko si predstavljate šok, ko sem v nedeljo ob polnoči odprla vrata avtomobila z besedami: "Mami, nekaj ti moram pokazat."
O tem bi lahko napisala neskončno besed, ampak današnja zgodba je pravzaprav čisto preprosta. Po prvem šoku je mamo s tistim iskrivim pogledom osvojil tudi moj prvi malinois Kelt (Celt Marshall Dogs) in tako sta danes pri hiši dva psa. Splet okoliščin in tista otroška želja sta me pripeljala v svet kinologije. Začela sem delati tisto, kar sem potrebovala in si želela. Rada sem imela prvega psa, ker je bil prvi. Rada imam tega, ki ga šolam zdaj, ker ga res dobro poznam. Rada imam tistega, ki se je popolnoma nepričakovano pripeljal z menoj domov, ker sem ga ujela v objektiv. Obstaja. Ljubezen na prvi pogled.
O našem potovanju na Poljsko bom več povedala naslednjič. Tokrat samo toliko, kolikor je potrebno za razumevanje današnjega bloga. Na pot smo se odpravili Tatjana, Zdravko in jaz. Onadva zaradi nakupa psa, jaz kar tako, da se naučim česa novega o psih, da spoznam nove ljudi… in malo za družbo. Naš cilj je bila psarna Marshall Dogs, kjer se je pred dobrima dvema mesecema psici Bijou Olbramovický Kvítek skotilo 7 mladičkov. Med njimi sta bila takrat še neizbrana Coca (zdaj Cynna) in Celt. Tatjana je tam rezervirala psico predvsem zaradi očeta mladičkov – Arrack's Home Kamatz-a. Za enkrat se je odločitev izkazala za odlično, a več o tem naslednjič.
Vrnimo se k uvodniku. Govorim o besedilu čisto na vrhu bloga, ki pravi tako: "Začne se s preprosto otroško željo - imeti psa...". In tako je se začelo tudi pri meni. Odkar pomnim, sem si želela psa in ga pri enajstih letih, po dolgem pregovarjanju z mamo, končno dobila. Seveda ni bil moj. Bil je družinski pes, zlati prinašalec Ren. Precej podobna zgodba se je ponovila dve leti po smrti takrat skoraj 14-letnega Rena. Oba z bratom sva že zdavnaj odšla od doma in oče je po dolgem pregovarjanju z mamo kupil hovawarta Garnyja. Da ne bo pomote, mama ima rada pse. Ampak ker je pač mama, jo vedno skrbi odgovornost, ki pride z mladičkom in ostane do zadnjega dne, brez izjeme in ne glede na počitnice. Njo vedno osvojijo šele s tistim pogledom. Saj veste, z rahlo nagnjeno glavo in dvignjenimi uhlji: "Kdo si pa ti?"
Potem je oče zbolel in Garny je pri letu in pol postal moj kuža. Do takrat ni bil deležen česa drugega kot razvajanja, zato se je bilo vzgoje in šolanja potrebno lotiti zares. In ker sva po dveh mesecih spoznavanja, borb in truda na treningih pri Zdravku oba s psom začela zares uživati, danes ponosno pišem ta blog. Zgodbo, ki me je pripeljala do Poljske, do tega, kar pravzaprav želim povedati.
Šli smo torej po Tatjanino psičko. Med tem, ko sta onadva izbirala, sem jaz fotografirala. Zato sem bila tam, to je bila moja edina služba tisti vikend. Težko razložim, a pogled skozi objektiv mi daje nek občutek intimnosti. Zdi se mi, da v tistem okvirčku fotografiran objekt dojemam na nek drugačen način, da v nekem pravem trenutku ujamem bistvo oz. spoznam karakter fotografiranega. To pravzaprav dojemam šele sedaj, ko nekaj časa redno fotografiram naše treninge. Mogoče sem prav zato še toliko bolj vzljubila kinologijo… Fotografirala sem Tatjano in Zdravka, ko sta izbirala psičko in ko sem imela dovolj, sem fotografirala vse. V objektiv sem lovila sedem malih divjakov, ampak vedno znova sem se vračala k enemu. Tista štrleča ušesa in pokončen repek mi niso dali miru. Zdravko je psa opazoval že prej in mu je bilo hitro jasno, da se v moji glavi nekaj dogaja. Ne bom pozabila njegovih besed, ko je prišel do mene in vzel mladička v naročje: "Kaj je mala, si se zatrapala?" Mislim, da sem iz sebe spravila samo na pol slišen "Mhm...".
Bila je sobota in ker je bilo treba s kužki še k veterinarju, sem se morala odločiti med tem, ko smo pili kavo. V bistvu sem bila odločena že pri tistem "Mhm...", ampak sem potrebovala malo potuhe. Odločilni "Ja!" je padel potem, ko je Zdravko rekel, da če ne bo šlo, lahko pride pes k njemu. Ko je oče zbolel, sem se namreč za nekaj časa vrnila domov. In tokrat nisem imela časa za dolgo pregovarjanje z mamo... Lahko si predstavljate šok, ko sem v nedeljo ob polnoči odprla vrata avtomobila z besedami: "Mami, nekaj ti moram pokazat."
O tem bi lahko napisala neskončno besed, ampak današnja zgodba je pravzaprav čisto preprosta. Po prvem šoku je mamo s tistim iskrivim pogledom osvojil tudi moj prvi malinois Kelt (Celt Marshall Dogs) in tako sta danes pri hiši dva psa. Splet okoliščin in tista otroška želja sta me pripeljala v svet kinologije. Začela sem delati tisto, kar sem potrebovala in si želela. Rada sem imela prvega psa, ker je bil prvi. Rada imam tega, ki ga šolam zdaj, ker ga res dobro poznam. Rada imam tistega, ki se je popolnoma nepričakovano pripeljal z menoj domov, ker sem ga ujela v objektiv. Obstaja. Ljubezen na prvi pogled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar